INTERVJU - Janez Semrajc (Johnny): 'Za Božič si želim zdravja!'

Če se dobro spomnim sem prvič lopar prijel v roke že pri štirih letih (lopar je bil večji od mene :-))Že moja pokojna babica je bila športnica – plavalka. Če se ne motim je leta 1958 z jugoslovansko reprezentanco v štafeti s svetovnim rekordom prišla celo v Guinessovo knjigo rekordov. Tudi moj oče se je ukvarjal s plavanjem, z mamo pa sta velikokrat igrala tenis in s tem navdušila tudi mene. Prve korake sem naredil pri Dragu Kvasu, že naslednje leto pa sem se vpisal na teniško akademijo Breskvar.

Imaš veliko podporo staršev. Koliko ti le ta pomeni?

Ja, starša sta moja največja podpora za kar se jima iz srca hvaležen. Na začetku je na turnirje z mano hodila mama, saj je imel oče veliko dela v gostilni, kasneje pa me je začel spremljati oče. Sedaj sta obljubila, da prideta najmanj na finale.

Največji preskok si naredil v lanski sezoni, ko si se iz 1,515 mesta prebil na 494. lestvice ATP. Od takrat sodeluješ tudi z Blažem Trupejem, ki je tudi selektor slovenske reprezentance v pokalu Davis.

Z Blažem sva začela sodelovati pred dvema letoma po challenger turnirju v Ljubljani, sodelovanje pa je obrodilo sadove že v prvi sezoni. Osvojil sem dva turnirja serije futures ter se dobesedno iz 'nule' premaknil na 474. mesto teniške lestvice ATP.

Kaj se je nato zgodilo?

V leto sem stopil poln pričakovanj, ki pa jih je ustavila bolezen bolj znana pod imenom mononukleoza. Najprej sploh nisem točno vedel kaj se me je lotilo, a ko je bolezen že tako napredovala sem ostal povsem brez energije, kot bi me nekdo ugasnil. Zgodilo se je, da nisem mogel niti po stopnicah. Po pripravljalnem obdobju in želji, da se približam najboljšim 200-tim igralcem sveta je kar naenkrat vse padlo v vodo. Prvi dober dvoboj sem odigral šele julija v pokalu Davis proti Litvancu Ricardasu Berankisu, kjer sem zmagal po dveh nizih. Takrat sem bil v reprezentanci namesto poškodovanega Luka Gregorca. Moram priznati, da sem fizično povsem nepripravljen, saj mi je bolezen vzela ogromno moči, vseeno pa sem se boril. Klub temu sem prišel do naslova v avstrijskem mestu Poreče, vrh moje sezone pa je bilo polfinale na ljubljanskem turnirju. Veste, najraje igram pred veliko gledalci, še posebej domačimi, ki so me popeljali, da sem kar letel po igrišču. Za tem sem dobil še en turnir serije futures, v Dubrovniku pa sem zbolel in ubranitev točk iz lanskega leta je splavala po vodi. Da je bila mera polna sem se sedaj še poškodoval ter sem moral izpustiti turnir v Cancunu, kamor sem bil namenjen, zadnjega na Češkem pa sem odigral kljub poškodbi (predaja v tretjem nizu 1. kroga).

Kakšne imaš cilje v naslednji sezoni?

Trenutno sem zaradi poškodbe na prisilnih počitnicah, s treningi pa začnem čez tri tedne, če bo vse O.K. (za Božič si želi predvsem zdravja ). Z Blažem še nisva naredila načrta za naslednjo sezono. Verjetno bom začel na turnirjih serije futures, želim pa si čim hitrejši prehod na challengerje. Vsekakor bi rad prišel čim bližje stoterici. Če se bo vse poklopilo cilj ni nedosegljiv, saj imam občutek, da je moja igra konkurenčna višje postavljenim igralcem.

Na kateri podlagi igraš najraje?

V bistvu so mi vse všeč, res pa je, da sem večino turnirjev in tudi uspehov dosegel na pesku. Kot mladinec sem igral tudi na sveti wimbledonski travi in pa turnir Garry Weber (še hitrejša podlaga kot na Wimbledonu) in moram priznati, da sem se kar dobro znašel. Po igri sodeč bi mi morala ustrezati hitrejša podlaga.

Kdo je tvoj največji vzornik?

Največji vzor športnika mi je Michael Schumacher, čeprav je voznik F1. Je velik šampijon in ima vse lastnosti največjih športnih asov. Najbolj me je pritegnilo to, da se je vseh zmag veselil kot bi osvojil prvo. Med teniškimi igralci sem navijal za Agassija, Samprasa in Ivaniševića, sedaj pa mi je najbolj všeč igra Federerja, v zadnjem času pa tudi Del Potra.

Ko sva že pri Agassiju. Je doping prisoten v tenisu?

Mislim, da ga v slovenskem tenisu ni, kot vidimo pa se tudi naš šport ne more temu izogniti, a zato naj skrbijo pri antidopinški komisiji. Najbolj me moti to, da enim gledajo skozi prste, drugim pa ne.

Ali so ti kdaj ponudili, da bi predal dvoboj?

Ne, nikoli.

Imaš kakšen hobi?

Zelo rad muharim (ribarjenje). Letos sem bil žal samo enkrat in upam, da mi bo naslednje leto uspelo iti večkrat. Drugi moj hobi je jahanje.

 
Imaš pred dvoboji kakšen poseben ritual?

Ne, niti ne. Sem pa nekoliko vraževeren. Na turnirju vedno nosim isti znojnik. Le ta vedno pristane v pokalu, če seveda osvojim turnir.

Kako je s sponzorji? Kako prideš skozi sezono po finančni plati?

Edini moj sponzor je Wilson (loparji, torba, strune), oblačila pa si kupujem sam. Za vse finančne zadeve pa skrbita starša.

Kako bi ocenil letošnje nastope Slovencev?

Definitivno najboljša sezona v zgodovini slovenskega tenisa. Fantje se dobro razumemo tudi v reprezentanci. Želim si in verjamem, da nas čim več pride med Top 100. Letos smo dokazali, da znamo tudi Slovenci igrati tenis.

pripravil: L.S.

foto: tenisportal.si