Mima Jaušovec je nekdanja slovenska (jugoslovanska) teniška igralka, ki je kot edina Slovenka osvojila enega štirih turnirjev za Grand Slam med posamezniki. Leta 1977 je osvojila Odprto prvenstvo Francije, ob tem pa je na istem turnirju še dvakrat prišla do finala, v letih 1978 in 1983. Mima je osvojila Roland Garros tudi med ženskimi dvojicami, in sicer leta 1978 v paru z Romunko Virginio Ruzici. Istega leta sta skupaj prišli še v finale Odprtega prvenstva Anglije, Wimbledonu. Po petnajstih letih aktivnega igranja, se je leta 1988 upokojila in še vedno velja za najuspešmejšo teniško igralko na sončni srani Alp.
 |
| Mima Jaušovec - zmagovalka peščenega grand slam turnirja Roland Garros 1977 |
V pokalu FED ste v reprezentanci Jugoslavije nastopali v razmiku 16 let. Kaj je to tekmovanje pomenilo v vašem času in kakšno vlogo ima v tekmovalnem tenisu v sedanjosti?
Nastop v pokalu FED je bil vedno izredno pomemben, to je nekakšno svetovno ekipno prvenstvo in vedno mi je bilo v veliko čast nastopati za svojo državo. Mislim, da je danes enako. Čeprav je danes tenis velik biznis in tudi delo. So pa občutki, ko igraš za svojo državo prav gotovo drugačni, še bolj poudarjeni in tako je tudi čustvena obremenitev večja kot na turnirjih.
Z jugoslovansko reprezentanco ste bolj ali manj ves čas nastopali v svetovni skupini. Kateri dvoboji, kateri dogodki so vam ostali najbolj v spominu?
Najbolj mi je v spominu ostal pokal FED leta 1976 v Philadelphiji, kjer smo morali po prvem dnevu zapustiti tekmovanje, saj je nastopala tudi Južna Afrika. Zaradi apartheida pa Jugoslavija ni smela nastopiti na istem tekmovanju z njimi, ker je bila to naša tedanja politika. Tako smo se morali naslednji dan vrniti in lahko si le predstavljate kako smo bile razočarane. Istega leta so tudi meni prepovedali nastope na turnirjih, kjer so igrale igralke iz Južne Afrike.
Najlepši nastop pa je bil prav gotovo v Braziliji v Sao Paulu leta 1984, kjer smo dosegli tudi največji uspeh in sicer tretje mesto. Nastopilo je 36 držav in v polfinalu je bila boljša Češkoslovaška, ki je kasneje tudi zmagala. V ekipi sta bili poleg mene še Sabrina Goleš in Renata Šašak, obe iz Zagreba. Takrat sem bila v dvojni vlogi, kot kapetan in igralka, saj ni bilo denarja za vodjo ekipe.
Kako se je Slovenka ujela v ekipi Jugoslavije. Ste igrale le najboljše ali so bile v veljavi nekakšne republiške kvote kot v nekaterih ekipnih športih?
Absolutno ni bilo nobenih težav zaradi tega ker sem bila iz Slovenije. Vedno so igrale le najboljše. Težava je bila le v tem, da razen Goleševe in mene v tistem času ni bilo drugih igralk, ki bi igrale tudi na najmočnejših turnirjih v tujini. Kasneje, ko sem bila še kapetan reprezentance je postala igralka svetovnega formata Monika Seleš. Seleševa pa sama ni mogla doseči odmevnejšega uspeha in tako tudi ni zaigrala za reprezentanco. Imeli pa smo izredno selektorico gospo Leo Habunek, ki je bila sicer iz Maribora, a je živela v Zagrebu. Veliko je naredila, da so ženski tenis vsaj malce podprli, saj drugače mogoče sploh ne bi nastopili v pokalu FED.
Mima Jaušovec (prva z desne) je nekdanja kapetanka slovenske ženske teniške reprezentance v pokalu Fed
Ob igranju za reprezentanco pa ste bili uspešni tudi na velikih turnirjih. Leta 1977 ste zmagali na Rolandu Garrosu. Kako odmevna je bila takrat ta zmaga? Koliko ste takrat zaslužili s tem velikim uspehom?
Zmaga v Parizu je bila zelo odmevna, prvič so lahko ljudje videli tudi televizijski prenos. Nova KBM je namreč takrat odkupila televizijske pravice in tako so me prvič lahko gledali tudi doma. Za zmago sem dobila tedanjih 5,000 nemških mark. Takšne zmage res nikoli ne pozabiš. Ko osvojiš prvo mesto na turnirju za Grand Slam je to zapisano v zgodovino in v Parizu je moje ime vklesano na marmorni plošči in zato sem zelo ponosna. Tega ti nihče ne more vzeti. Na velikih turnirjih me je vedno spremljal brat Zoran, ki mi je bil v veliko oporo. V času turnirja, ki je trajal 14 dni, je takrat shujšal za kar 7 kilogramov. Vsak večer sva na Elizejskih poljanah hodila v isto restavracijo na večerjo in po zmagi hodim nazaj v to restavracijo s prijatelji vsako leto, zdaj že 33 let. Manjkala sem le leta 1991, ko se je rodil sin Tim. Tudi letos bom tja odšla na večerjo. Moja največja odlika med kariero je bila velika borbenost in dejstvo, da sem vedno izkoristila vsako priložnost, ki se mi je ponudila. Kljub poškodbi kolena v finalu sem stisnila zobe in nisem niti pomislila, da bi lahko izgubila. Tako je bilo tudi na številnih drugih, predvsem najpomembnejših turnirjih.
Kako cenjen je bil slovenski tenis v Jugoslaviji in katere Slovenke so še našle mesto v reprezentančnih selekcijah?
Cenjen je bil glede na igralke, ki so prišle v reprezentanco. Vedno je bila težava, ker so podpirali predvsem moški tenis, ženski je bil povsem v ozadju. V jugoslovanski reprezentanci je od Slovenk leta 1969 igrala Irena Škulj iz Ljubljane ter leto dni kasneje še Alenka Pipan zdaj Grmovšek iz Maribora. Leta 1979 je nastopila tudi Lea Degen iz Maribora in leta 1988 Tanja Černe iz Portoroža. Jaz sem prvič igrala leta 1973. Da je ženski tenis sploh obstajal pa gre zahvala kapetanki Lei Habunek, ki je ustanovila tudi Jadransko riviero-turnirje z denarnim skladom deset tisoč ameriških dolarjev.
Ko ste zaključevali kariero je počasi začela razpadati država in v Sloveniji je bilo potrebno vse postaviti na novo. Kakšni so bili ti začetki?
Kot kapetanka Jugoslavije nisem odšla na pokal FED že zadnje leto in leta 1991 smo počasi začeli sestavljati novo teniško zvezo v Sloveniji. Kar nekaj let sem bila kapetan vseh selekcij - pionirskih, mladinskih in članskih. Ni bilo enostavno, saj smo morali na novo zaprositi za članstvo v vseh organih svetovne teniške organizacije.
.jpg) |
| Mima Jaušovec kot predsednica organizacijskega odbora edinega in zelo uspešnega turnirja serije WTA Banka Koper Sloveina Open, ki se vsako leto odvija v Portorožu |
Ob vam je v slovenskih časih že rasla naša štiriperesna deteljica. Kako ste spremljali njihov razvoj in kako bi ocenili kariere Srebotnikove, Križanove, Pisnikove in Matevžičeve?
To je bila izjemna generacija, dekleta so druga drugo s pozitivno konkurenco vlekle eno naprej. Kljub izjemnim rezultatom v mladinski konkurenci pa takrat žal na zvezi še vedno ni bilo dovolj posluha za ženski tenis in s tem denarja za njihove programe. Še vedno je moški del reprezentance vedno dobil neprimerno večji delež denarja. Moja takratna ideja je bila ta, da bi se ustanovil fond, kjer bi zbrani denar šel za plačilo trenerja, ki bi potoval z dekleti. To pa je padlo v vodo. Kadarkoli sem želela dobiti kakšen denar za dekleta sem se morala skregati z večino članov UO TZS, da so jim potem nekaj le plačali. Pa sem zahtevala le plačilo stroškov za nastope na turnirjih za Grand Slam. Žalostno, vendar resnično. Prepričana sem, da bi te igralke lahko dosegle še več, če bi imele večjo podporo krovne organizacije.
Katarina Srebotnik je dosegla največ. Od omenjene četverice je tudi še edina aktivna igralka. Potrebovala je kar nekaj let, da je popolnoma dozorela in 20. mesto v tej hudi konkurenci je bil izjemen dosežek. Škoda, da jo je lani zaustavila poškodba, saj verjamem, da bi svojo uvrstitev lahko še izboljšala. Križanovi je uspelo priti med sto na svetu, a je največje uspehe nato imela v dvojicah s Srebotnikovo. Tina Pisnik je bila zelo borbena in trmasta igralka. Ko je bila najboljša, bi morala trenirati še več, mogoče prilagoditi tehniko in igro modernejšem tenisu, a ji to žal ni uspelo. Kasneje je zaradi poškodbe končala kariero. Maja Matevžič je po mladinski konkurenci potrebovala še nekaj let, da je dozorela v igralko svetovnega merila. Njena levica in raznovrstna igra sta jo pripeljali med najboljših štirideset na svetu. Ko se je vzpenjala še višje pa ji je poškodba roke preprečila nadaljnjo kariero. Res velika izguba in smola, saj sem prepričana, da bi se lahko povzpela tudi med dvajset na svetu.
Lahko ta nova generacija preseže te rezultate. Tu mislim predvsem na Polono Hercog in ali v ozadju vidite še kakšen izjemen talent?
Nova generacija ima na razpolago vse možnosti in pogoje, da uspe. Polona Hercog se razvija v igralko svetovnega merila. V moj klub je prišla pri 4 letih. Po naravi je bila športnica, rada je igrala nogomet, bila je borbena in tekmovalna. S kratko pričesko in drobno postavo je spominjala na fantka, bila je prav takšna, kot sem bila sama v teh letih. Nikoli ni bila poškodovana, tako da je njena pot očitno potekala pravilno. To pomeni, da v procesih treninga ni pretiravala. Trikrat sem jo peljala tudi na Orange Bowl v ZDA , kjer je dosegla tretje mesto do 12 let. Pri petnajstih letih sem jo odpeljala v Italijo, da bi postala bolj trdna in pripravljena na profesionalni tenis. Po letu dni, ko sem ponovno šla na Roland Garros, sem jo vzela zraven, saj še ni bila sprejeta v kvalifikacije mladinskega turnirja. Nato se je le kvalificirala in tako zaigrala na mladinskem Rolandu Garrosu. Ker sama nisem mogla potovati z njo, saj sem morala doma skrbeti za sina, sem imela to srečo, da sem prosila Zoltana Kuharskega, ki je takrat treniral Szavayovo in Vogtovo, da naj pogleda Polono in oceni, če je kakšna možnost, da bi se priključila njegovi ekipi. Poznala sem ga še iz časa aktivne kariere, saj sva skupaj igrala na številnih turnirjih. Takrat so poskusili skupaj in kot kaže so se dobro ujeli, saj to sodelovanje traja še danes. Vsako leto napreduje v igri, kar se kaže tudi v rezultatih in položaju na lestvici WTA. Tudi na psihološki ravni je zelo napredovala in mislim, da bo dosegla svoj vrhunec v naslednjih treh letih. Ima odlično ekipo in podporo staršev, kar je zelo pomembno.
Od mlajših je na dobri poti Nastja Kolar. V Sloveniji ni imela pravih tekmic, kar je bilo zanjo prav gotovo slabo. Zato se je zgodaj orientirala na mednarodne mladinske turnirje. Je v svetovnem vrhu pri mladinkah, tako da ni razloga, da ne bi dosegala rezultatov tudi na turneji WTA, seveda s pravo ekipo in podporo. Od mlajših, ki obetajo so tu še Tjaša Šrimpf in Julija Jauk iz Maribora, pa Maša Marc iz Ljubljane ter najmlajša Nina Potočnik iz Ptuja.
Uspejo pa lahko le tiste, ki se stoodstotno podajo na profesionalno pot. Seveda pa potrebujejo ustrezno strokovno in tudi materialno podporo, kar pa v današnjih časih ni lahko.
pripravil: L.S. (intervju Anže Bašelj)
foto: GoogleImages
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji