Američan s kitajskimi koreninami Michael Chang, zmagovalec Roland Garrosa leta 1989, je bil po sedmih letih premora zopet v Parizu.
Sedaj je star 38 let, kot 17-letni fantič pa je zmagal na odprtem prvenstvu Francije, na poti do naslova pa je v 4. krogu izločil Ivana Lendla, nato pa še Stefana Edberga. Še naprej ostaja najmlajši zmagovalec turnirja za Grand Slam. Z Michaelom, ki je v tem času ostal enako veren kot je bil, so v tem času opravili tudi kratek intervju.
Finale Roland Garrosa 1989, Michael Chang (ZDA) - Stefan Edberg (ŠVE)
Tukaj nisi bil sedem let. Ali Roland Garros še vedno v tebi budi emocije?
Moj zadnji dvoboj tu je bil na osrednjem igrišču Philippe Chatrier leta 2003, ko sem v 1. krogu igral proti Fabricu Santoroju. Od nekdaj sem užival na tem turnirju in je eden mojih najljubših, še posebej zaradi načina, kako so me tretirali gledalci in francoska teniška zveza. Vesel sem, da tu spet vidim same znane ljudi, saj je od moje zmage minilo že 21 let, to pa je kar dolga doba. Seveda so tu še vedno čustva, a niso več tako izrazita. Prej bi rekel, da občutim zadovoljstvo in srečo.
Zakaj se nisi v Pariz vrnil že prej in zakaj nisi igral v konkurenci veteranov od leta 2005?
Od leta 2005 do 2008 nisem odigral niti enega 'singla' zaradi poškodbe. Po drugi strani sem si zaželel, da sem malo več doma. Po vseh teh letih neprestanih potovanj, si po zaključku kariere zaželite biti več doma. Povrh vsega sem bil tudi zelo zavzet. Pred letom in pol sem se oženil, pa še moja fundacija mi vzame ogromno časa.
Kaj točno počne vaša fundacija?
To je ljubezen do športa in Kristusa. Naša misija je, da širimo Kristusovo vero skozi športni program. Naredili smo lige v odbojki, košarki in tenisu, v vsaki pa je 100-300 ljudi. Moram vam povedati, da nam reklama ni več potrebna, lige pa so odprte za vse.
Kako danes izgleda običajen dan Michaela Changa?
Prav vsak dan je drugačen. Včasih treniram, včasih sem z družino, tu pa je še fundacija. Včasih ostanem doma in se sproščam ter veliko časa preživim z ženo. V bližnji prihodnosti načrtujeva družino. O tem že veliko razmišljava in tudi to mi bo vzelo veliko časa.
Zakaj tekmuješ v konkurenci veteranov?
Rad imam tenis. Zares uživam v igranju tenisa, poleg tega mi to omogoča, da lahko obiščem številna fantastična mesta po svetu. Atmosfera je veliko bolj sproščena kot takrat, ko smo bili profesionalci. Kariera je za nami in sedaj lahko v miru potujemo skupaj z družinami in otroki. No, še vedno je tu prisoten tekmovalni duh. Vsi igrajo zelo dobro in pred turnirjem moram trenirati šestkrat na teden. Vsak, ki se priključi le za zabavo, brez priprave, prav kmalu opazi, da nima možnosti za zmago.
Če sedaj pomisliš, kaj je bila tista stvar, ki je najbolj vplivala na to, da si tu zmagal leta 1989?
Nič posebnega mi ne pade na pamet. Mnogo stvari se je zgodilo v tistih 15 dneh. To je že kar nekaj časa nazaj in sam niti nočem živeti v preteklosti. Lahko vam povem le to, da sem igral kot v sanjah. To je bila neverjetna izkušnja in zelo sem vesel, da mi je tenis podaril takšno stvar. Počaščen sem, da mi je tenis podaril tudi druge stvari.
Kaj?
Da se nikoli ne predaš in da je velika napaka koristiti talent, ki vam ga je dal Bog, le za svoje sebične potrebe.
Ali še vedno gledaš tenis?
Da, seveda. Gledam dvoboje, ki jih prenašajo po televiziji. Tenis je sedaj zelo drugačen. Spremenile so se strune, žogice,... toda to se mi zelo dopade. Igralci so veliko močnejši, udarjajo bolj močno in se hitreje gibljejo, vse to pa je zelo vznemirljivo za gledanje.
pripravil: L.S.
foto: googleimages, b92
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji