Leta 1789 se je v Parizu na teniškem igrišču v četrti Place de la Concorde začela revolucija, ki je spremenila svet. Leta 1968 pa se je v avtomobilskem klubu v predelu Place de la Concorde, samo nekaj metrov stran za vogalom slavnega prizorišča zgodovine, zgodila teniška revolucija.
Če je dalo leta 1789 teniško igrišče
Oath moč ljudem v uporu, je leta 1968 dalo moč igralcem na odprtem prvenstvu Francije. Korenine spora so bile v sami osnovi igre, ki je nastala v Viktorijanskem obdobju. Šport je bil amaterski dosledno v pomenu besede amater, ki izhaja iz latinske besede amare(zaljubiti) in v skladu s tem amaterski športniki igrajo iz ljubezni do igre. V častnem tekmovanju ni bilo prostora za denar.
 |
|
Billie Jean King v Wimbledonu 1968
|
Ker so turnirji igralcem krili le stroške nastopa in niso igralcem dajali nobenega denarja, je bil tenis za njih samo nekakšna kratka usmeritev, preden so dobili resno delo. Tisti, ki so osvojili več velikih turnirjev so imeli možnost prejemanja denarja, a cena je bila prepoved nastopanja na največjih štirih grand slam turnirjih.
Veliko zgodnjih velikanov tenisa kot so bili; Bill Tilden, Suzanne Lenglen, Fred Perry, Don Budge, Jack Kramer, Althea Gibson in Pancho Gonzalez so izbrali to možnost. Prvi del kariere so si nabirali slavo z zmagami na grand slam turnirjih, v drugem delu pa so v anonimnosti potovali iz mesta v mesto in igrali enodnevne ekshibicije za denar.
Kljub vsemu je bila hladna resnica, da je bilo veliko denarja v igri. Igralci so postali potujoča podjetja, ki so prinašala denar, a se je denar od prodanih vstopnic zlival v žepe organizatorjev in ne igralcev, ki so ga ustvarjali.
Neravnovesje moči med organizatorji in igralci je privedlo do tega, da je vedno več dobrih igralcev igralo za denar, amaterjem pa so pustili samo grand slam turnirje, ki pa so izgubljali vrednost, ker je bilo vedno manj dobrih igralcev v žrebu. Manjši turnirji v Evropi pa so začeli dajati denar igralcem pod mizo.
 |
|
Ken Rosewall v Wimbledonu 1975
|
Organizatorji Wimbledona so leta 1967 dejali, da je dovolj pretvarjanja o tem kdo je amater in kdo ni in napovedali, da bo Wimbledon 1968 odprt za vse. Nekatere nacionalne zveze so podpirale Britance nekatere ne. Na to pa se je vse prvič zgodilo spet v Parizu in ne v Veliki Britaniji in tudi takrat so istočasno v Parizu potekali študentski upori.
Organizatorjem so svetovali naj odpovejo tekmovanje, vendar so vseeno organizirali turnir in dosegli velik uspeh. Zgodila se je revolucija na igrišču in revolucija na ulicah so takrat zapisali. Roland Garros je bil tako zanimiv, vzpodbuden, lepo za pakiran. V zraku je bilo pričakovanje, na slavno igrišče so se vrnila velika imena preteklosti in vse je iz gledalo kot nekakšna nostalgična vrnitev.
Nancy Richey in
Ken Rosewall sta bila 1. zmagovalca revolucionarnega turnirja. Mesec kasneje pa sta 1. odprti Wimbledon osvojila
Billie Jean King in
Rod Laver. V naslednjem letu pa je
Ken Rosewall osvojil
prvi grand slam(4največji turnirji v istem letu)v odprti eri.
foto : www. sporting-heroes.net
vir : Kamakshi Tandon
pripravil : Marjan B.
Komentarji