Tina Pisnik in Maja Matevžič - dva lista štiriperesne deteljice!

24.04.2010

Dva lista štiriperesne deteljice. Skupaj sta rasli, skupaj sta igrali, skupaj zmagovali, vseeno pa sta bili popolno nasprotje. Na eni strani glasna in pogumna Štajerka, na drugi tiha in sramežljiva Ljubljančanka. Obe pa sta imeli eno skupno lastnost – neverjeten bekend rezan udarec. Tina Pisnik in Maja Matevžič, igralki, ki sta predčasno prekinili karieri v najboljših časih, v obdobju, ko je šlo oziroma bi šlo lahko samo še navzgor. Kljub temu pa bo 29. mesto Tine Pisnik in 38. mesto Maje Matevžič za večno zapisano v zgodovino slovenskega tenisa.

Poznata se že od malih nog. Kaj najbolj občudujeta druga pri drugi?

Tina: Z Majo sva se vedno z vsem srcem borili za našo državo, včasih bolj kot na"svojih" tekmah. Občudujem njeno predanost tenisu, saj tudi zdaj prenaša svoje znanje na mlajše generacije in s tem usmerja pozitivno luč na nekaj, kar ima rada. Ostala je preprosta tudi takrat, ko je bila na vrhu, čeprav to vedno ni enostavno, sploh v cirkusu kot je vrhunski svetovni tenis. Zato sva se zmeraj dobro razumeli.
Maja: Tina je bila vedno glavna šefica, sproščena, odločna, družabna. Na igrišču nikoli ni popustila, njena borbenost je bila občudovanja vredna. Skupaj sva rasli na mladinskih turnirjih in skupaj prešli v profesionalni tenis. Žal sva se v najboljših letih tudi skupaj poslovili, a sva v tem kratkem času dosegli ogromno.

Slovenski reprezentanci sta v tistem neverjetnem letu 2002 prvič v zgodovini priigrali svetovno skupino pokala FED. Kako je ta uspeh takrat odmeval v Sloveniji in kaj je pomenil vama. Maja, vi ste med drugim tam premagali Jeleno Janković?

Tina: Kot sem že omenila so bile reprezentančne tekme za naju vedno zelo pomembne. V ekipi je bilo odlično vzdušje, ki ga je ustvaril takratni selektor Blaž Trupej in zmage so si sledile druga za drugo. Te tekme so vedno med težjimi, igraš namreč v ekipi, kar pomeni večjo odgovornost, hkrati pa so zbrane najboljše igralke na svetu. V enem tednu je ogromno tekem, tako, da smo z ekipnih prvenstev velikokrat hodile izčrpane ali celo poškodovane. Kako je odmeval ta rezultat v Sloveniji? Takrat je to bil velik uspeh in ko prihaja do zmag v vrhunskem tenisu, tako reprezentančnih kot posamičnih, se to odraža v popularizaciji samega športa. Zame je to še ena lovorika več v moji karieri in vsekakor sladek uspeh ter lepi spomini.
Maja: Meni osebno je ta uspeh pomenil ogromno. Že samo nastopanje za Slovenijo mi je bilo vedno v veliko čast. Takrat se morda niti nisem dobro zavedala kakšen izjemen rezultat smo dosegle. Šele ko gledam v preteklost in ko sedaj spremljam nove uspehe slovenskega tenisa si lahko ustvarim ustreznejšo sliko ponosa. Turški teden je bil fenomenalen. Vzdušje v ekipi je bilo odlično, sproščeno. Bili smo res popolna ekipa. In če je vzdušje pravo, potem tudi ni težko dobro igrati in premagati tudi najtežje nasprotnice.

Maja Matevžič in Tina Pisnik (tretja in četrta z leve) v pokalu Fed pred osmimi leti

Ali menita da bo sedanja generacija dosegla ali celo presegla vaš dosežek, namreč uvrstitev med osem najboljših reprezentanc na svetu.

Tina: Ekipa je vsekakor dobra in seveda zmožna ponoviti naš uspeh. Prednost domačega občinstva in podlage je naši strani. Všeč mi je, da se igra v Mariboru. Upam in želim si, da bi bilo čim več navijačev in da bi bilo res pravo vzdušje. Takšno, kot je lahko samo v Mariboru. Kot pa veste sem jaz na takšna vprašanja vedno odgovarjala z: » Da, zmagali bomo.....:)«
Maja: Mislim, da je trenutna ekipa več kot odlična in lahko naredi marsikaj. Maribor je pravi kraj za takšno tekmo in prepričana sem, da bo vzdušje nepozabno.

Tina, vi ste v edinem medsebojnem dvoboju v pokalu Fed z Japonsko zmagali, a je reprezentanca takrat vseeno izgubila. Maja, vi pa ste na OI v Atenah premagali Saori Obato. Kako sta v svoji karieri gledali na japonski tenis, v Tokiju sta tudi nastopili na turnirju.

Tina: Na Tokio nimam najboljših spominov zaradi zastrupitve s hrano. Kar se tiče njihovih igralk pa so izven igrišča zelo prijazne in dostopne, na igrišču pa so lahko zelo neugodne. So marljive delavke, zelo natančne in predane športu. Kar jih dela posebne, pa je vidno izražena želja po zmagi. Največje boje sem imela z Ai Sugyjamo, ki je tako kot ostale igralke preklinjala moje »slajze«.
Maja: Meni so vse Japonke igrale na približno podoben način - pridne kot mravljice, z ravnimi udarci. Mislim, da so nama s Tino odgovarjale, saj je bil dovolj en spin in »slajz«, da si jih vrgel iz udarca.

Tina Pisnik je bila leta 1997 zmagovalka neuradnega svetovnega prvenstva Orange Bowl, ki se za mladince in mladinke vsako leta decenbra igra na Floridi

Obe sta v karieri premagali izjemne igralke. Tina, vi ste bili boljši med drugim od Kim Clijsters, Amelie Mauresmo, Maja, vi pa od Marije Šarapove, Dinare Safine, Svetlane Kuznjecove in še nekaterih. Pomislita kdaj, kaj bi šele bilo, če ne bi bilo poškodb?

Tina: Žal je mene doletela popolnoma nešportna poškodba na katero pač nisem imela vpliva ne s preventivo, ne s kurativo. Razmišljati o tem nima smisla, je pa dejstvo, da sem ta šport imela nadvse rada, zato je žalostno, da sem ga končala na tak način. Na igrišču sem vedno bila borec, nobeno "boljše" ime od mene me ni zanimalo. Motiv proti boljšim je bil zato vedno večji kot ponavadi. Če ne bi bilo poškodbe, bi na tak način nadaljevala. Nekaj časa sem se ukvarjala s takimi vprašanji, zdaj se ne ukvarjam več.
Maja: Velikokrat, ampak preteklosti se žal ne da spreminjati. Edina tolažba je, da je poškodba še vedno prisotna in da se res ni dalo ničesar narediti. Sicer pa je treba vedno pozitivno gledati na stvari v življenju in tudi te poškodbe so bile za nekaj dobre.

Obe sta se zdaj podali v trenerske vode. Kakšne so po vajinem mnenju generacije deklet , ki prihajajo in ali vidite med njimi igralko, ki bi lahko šla po vajinih stopinjah.

Tina: Moje mnenje je, da smo zelo talentiran narod za športe, kar se kaže tudi v rezultatih. In to seveda ne samo v tenisu. Pot do vrha je dolga in potrebno je imeti motivacijo, si želeti uspeha (rezultata), dosti je tudi odrekanja. Predvsem je potrebno imeti cilj, ki mu moraš podrediti ves svoj čas. Tukaj ni prostora za polovičarstvo. Imamo mlade talente, ki prihajajo in se odločajo za profesionalizem. Veseli me, da je Polona Hercog prebila led in zapolnila praznino po naših rezultatih. Polona se počasi in vztrajno prebija v sam vrh ter postaja profesionalka v pravem pomenu besede. Res je lahko tudi že vzor mlajšim. Za njo so že Nastja Kolar, Tjaša Šrimpf, Maša Marc in najmlajši 12-letnici Anette Ščulac in Saša Klaneček. Želim si, da se Maša Zec Peškirič vrne med stoterico oziroma se uvrsti nato še višje. Prav tako pa želim, da se Andreja Klepač znebi poškodb in postavi svojo kariero na trdna tla ter se tako vrne tja kamor spada. Iz naše generacije pa vse spoštovanje Katarini Srebotnik, ki se še vedno bori z mlajšimi in željnimi uspeha.
Maja: Polona je definitivno na zelo dobri poti, da preseže naše rezultate. O mlajših je težje govoriti, saj je prestop med profesionalke težek in je treba ubrati pravo pot. Imamo pa prav gotovo nekaj zelo obetavnih deklet tudi v mlajših kategorijah. Sama imam trenutno priložnost delati z dvema in sicer z Mašo Marc in Anette Ščulac. Predvsem pa se je treba zavedati, da je tenis šport, ki se mu je treba stoodstotno posvetiti.

Maja Matevžič - Ortisei 2004

Vloga staršev. Sami sta se že spoznali, tako s težavnimi, kot tudi s sprejemljivimi?

Tina: Tu lahko nadaljujem s prejšnjim odgovorom. Vsi starši želijo imeti zmagovalce, vendar pa sami tako zelo malo naredijo za to oziroma rinejo v popolnoma napačno smer. Tukaj mora biti prisotna prava mera zaupanja v trenerja, spoštovanje in doslednost tako z ene kot tudi druge strani. Preveč je amaterskega odnosa na poti do profesionalizma. Zato je tako težko uspeti.
Maja: Veliko več je težavnih kot sprejemljivih staršev. Vsem se nekam mudi in pozabljajo, da se vse dela na dolgi rok in da uspeh ne more priti čez noč. Veliko je porazov in takrat je pomembno, da ostane razmišljanje pozitivno. Pomembno je zaupanje med starši, igralcem in trenerjem. Meja mora biti jasno začrtana. Če samo en člen popusti in se zaupanje poruši, se sesuje tudi vse ostalo.

Mnogi menijo, da v Sloveniji ni mogoče uspeti, zato slej ko prej iščejo možnost za trening v tujini. Kaj menita o tem?

Tina: Pravzaprav sva obe šli v tujino. Za sebe lahko rečem, če se takrat ne bi odločila in šla v Ameriko, ne bi dosegla tega kar sem. Takrat je bilo težko dobiti dober nasvet, zato mi je tujina pomagala. Bili so in so še vedno trenerji, ki se učijo ob delu in s tem zavirajo razvoj igralke. Danes imamo nekaj imen, ki smo izkusili vrhunski tenis, zato je potrebno to izkoristiti in mlajšim generacijam ponuditi več. V Sloveniji smo preveč obremenjeni s "sosedom" in nas to v veliki meri ovira.
Maja: Sama sem trenirala tako doma kot v tujini. Za trening v tujini sem se odločila potem, ko me je na turnirju v ZDA opazil agent in mi ponudil treniranje v Italiji. Ker starši niso imeli denarja, v tujini pa je bilo plačano vse, niti nisem imela druge možnosti kot oditi od doma. Mislim, da se definitivno da uspeti tudi v Sloveniji, a včasih si poti do cilja ne moremo izbrati sami.