V London se zmeraj vračam z nepopisnim veseljem, saj sem tukaj preživela enajst študentskih mesecev. Manevriranje skozi nepregledno gnečo na ulicah in v trgovinah je veliko lažje s pogosto uporabo besede "sorry". Neiskreno opravičilo na obraze ljudi prej zvabi prijazne nasmeške kot slabo voljo. Ampak V Wimbledonu je živahen in hektičen utrip Londona skorajda pozabljen.
Teniški turnir v Wimbledonu je po mnenju Guardiana britanska obsesija, ki v dveh tednih izredno poveča zanimanje za tenis. Britanci sami priznajo, da niso teniški narod, saj jih veliko bolj, ob boku nogometa, navdušuje kriket. V zadnjih letih si angleška teniška zveza trudi povečati zanimanje za tenis in veliko vlaga v razvoj, saj želi ustvariti novo teniško zvezdo, ki bi končno presegla sloves Tima Henmana. V All England klubu je tradicija prvotnega pomena. Eden izmed dolgoletnih običajev je vsekakor "The Queue" - nepregledna vrsta za nakup dnevnih kart. Večji del kart je možno kupiti na osnovi žreba (prijave se zbirajo od avgusta do decembra), nekaj kart pa hranijo za prodajo na dan turnirja. Ker karte gredo za med, veliko zainteresiranih kupcev že dan prej kampira v Wimbledon parku.
Wimbledon je letos že prve dni postregel z rekordnimi dosežki. Tretji dan sta se v knjigo rekordov zapisala Francoz Mahut in Američan Isner, ki sta s prekinitvami igrala 10 ur in 5 minut in tako nanizala rekorde v večih kategorijah - dosegla rekordno število asov, iger in winerjev. V četrtek je britanske teniške igralce in prve štiri nosilce s svojim obiskom počastila celo angleška kraljica, ki je pred tem turnir obiskala le trikrat.
V petek 25. junija se je pisal peti dan Wimbledona in takrat sem končno prestopila vrata teniškega kompleksa. Na Wimbledon sem bila povabljena s strani poljskega kolega, ki je zaposlen v enem izmed številnih bančnih gigantov v Londonu. Na mojo srečo so bile tokrat karte precej boljše od tistih v Roland Garrosu, in tudi delno oblačno vreme je bilo idealno za spremljanje treh dvobojev na centralnem igrišču. Opoldne sva prispela v golf klub, ki se nahaja v neposredni bližini All England kluba, kjer naju je čakalo kosilo in prevzem kart za wimbledonsko osrednje igrišče. Oblazinjen sedež je bil le kakih sedem vrst oddaljen od svete teniške trave, kar je omogočalo dobre posnetke s fotoaparatom in natančno spremljanje igre. Prostora za sedet je bilo precej, saj so se sedeži v moji neposredni bližini zapolnili šele na tretjem dvoboju, ko je na igrišče zakorakal kralj trave Roger Federer, ki letos cilja na svojo sedmo wimbledonsko lovoriko.
Prvi dvoboj se je začel ob enih popoldne. Prednost so imele dame, in sicer Justine Henin in Nadja Petrova. Prvi niz, v katerem si je Nadja priborila le eno igro, se je končal po 27. minutah. Heninova je v drugem setu povečala tempo igre, kar je pripomoglo k vedno bolj jezni igri Petrove, ki je znana po svoji živčni igri. Kljub temu, da je Nadja v drugem nizu naredila manj neizsiljenih napak in dosegla večje število winerjev, je to ob nizkem odstotku prvega servisa zadostovalo le za štiri igre.
Po dvoboju je bil čas za premor. Ker sva imela dostop do posebnih klubskih prostorov z bogato gostinsko ponudbo, sem si zaželela kave in jagod s smetano. V posebnem kompleksu, ki je del centralnega igrišča, se nahajajo trije bari in restavracija. V tretjem nadstropju se nahaja terasa z barom, ki odpira pogled na štiri obrobna igrišča in drugo osrednje igrišče, to je t.i. Court 1. Šampanjec, jagode in tipično angleški Pimm's so "obvezni" del izkušnje Wimbledona in najbolj zaželena roba v klubskih prostorih. Zaradi zvestobe tradiciji je Pimm's nadomestil kavo, in kljub temu, da je minilo le dve uri od obilnega kosila, sem naročila še skodelico jagod s sladko smetano.
Drugi dvoboj je bil med priljubljenim Avstralcem Lleytonom Hewittom, ki je v teniških krogih znan pod vzdevkom "Rocky" in Francozom Gaelom Monfilsom. Avstralec, ki ga je ob igrišču bodrila številna ekipa in glasni "ozzi" navijači, je z izredno osredotočeno igro v treh nizih uspešno zaključil dvoboj. Toda Monfils ni igral sijajno, ampak je več ali manj vračal udarce in čakal na napako nasprotnika. Takšna strategija na travi ne prinese rezultata, saj sta pomembna predvsem servis in return. Francoz je serviral precej slabše, kot bi se to spodobilo za igralca njegove višine in potenciala, ki ga je kazal v mladinski konkurenci (leta 2004 je osvojil celo tri mladinske grand slame). Na športnem programu BBC-ja je v večernem javljanju John McEnroe v svojem sarkastičnem slogu okrcal Monfilsovo igro in jo primerjal z igro mladinca.
Zadnji dvoboj je bil vrhunec dneva, saj smo vsi z nestrpnostjo pričakovali prihod Rogerja Federerja. Stadion in kraljevska loža sta se v hipu napolnila in vsi smo s posebnim spoštovanjem pozdravili prihod prvega nosilca. Švicarki as je s kombinacijo elegantne igre in neverjetnih winerjev, ki so prileteli kot strela z jasnega, Arnaudu Clementu v treh nizih prepustil le vsega osem iger. Po dveh težkih krogih se je Roger končno z lahkoto sprehodil v četrto kolo. To je kasneje potrdil na tiskovni konferenci, kjer je povedal, da je to prva tekma na letošnjem Wimbledonu, kjer se je počutil zares odlično.
V soboto zjutraj sem se vračala s sladko-grenkim priokusom. Pisani in lepi so bili vtisi prejšnjega dne, ampak ko se mi je skozi okno taksija odstiral pogled na sončni London, sem pomislila kako lepo bi si bilo ogledati še sobotne dvoboje v Wimbledonu (predvsem Rafaela Nadala). K dobri volji ni pripomogel niti taksist, ki je stereotipno pogovor pričel s vprašanjem, kam potujem. Ko sem mu odvrnila, da v Slovenijo, je navdušeno odgovoril: "Aaahh, Slovenija lost to England" in sledilo je sarkastično opravičilo "Well, I am sorry". Potem, ko sem se že potihem veselila, da se je prepoznavnost in ugled Slovenije ter njenega nogometa v svetu izboljšala, je samozavestno začel pripovedovati, da so pa slovenski nogometaši edini na svetovnem prvenstvu, ki nogomet igrajo amatersko. Takoj sem ga opozorila, da nas je zamešal z ekipo Ferskih otokov in tukaj se je najin pogovor na srečo zaključil. Preostanek poti do letališča Gatwick sem razmišljala o favoritih za letošnjo wimbledonsko lovoriko.
piše: Nina Kelemen
foto: Nina Kelemen
Kje kupujete teniško opremo ?
Komentarji