Potem, ko se je na turnirju v Baslu v intervjuju odprl
Roger Federer, je
Rafael Nadal v intervjuju za revijo
"La Vanguardia˙s Sunday" šel še korak globlje in pokril praktično vse: od
vojne, religije, revščine, Rogerja Federerja pa do
Xisce!
Rafael Nadal je pokazal zrelost pri rosnih
23. letih in bil pripravljen spregovoriti o vsem!
Kako bi ocenili letošnjo sezono, ki sta jo zaznamovali poškodbi medtem, ko čakate na finale Davisovega pokala?
"Če ne bi bilo poškodb in trpljenja, bi bila to odlična sezona. Osvojil sem Avstralijo, 3 turnirje serije masters, igral še v 2 finalih in še finale Rotterdama in seveda Barcelone. Mislim, da je to zelo dobro. Ne vem koliko jih je letos osvojilo 5 turnirjev? Zame je bilo to pozitivno leto. Najprej sem mislil, da je to pod mojim nivojem, a ko vidim, da nisem bil ob koncu sezone 100% pripravljen, da nisem mogel igrati Wimbledona in da sem imel v New Yorku natrgano trebušno prepono, sem lahko več kot zadovoljen".
Ampak ali ni bila to vaša konstanta? Vedno ste zmagovali v bolečinah in morda od telesa zahtevali preveč?
"Vsi elitni igralci imajo 'križe in težave'. Ko pa bolečina prestopi prag zdržljivosti te začne ovirati pri gibanju, pri teku, pri serviranju in praktično je nemogoče dati vse od sebe, ko je potrebno igrati na najvišjem nivoju".
To se velikokrat dogaja motoristom, ki so že navajeni voziti z bolečinami!
"Nad človeški trud, ki ga zahtevamo od telesa, je pogosto povezan s koledarjem tekmovanj, ki diktira tempo, a jasno je, da to škodi telesu. Motoristi imajo dan za trening nato tekmo, ki traja okoli 25 krogov, potem pa lahko teden dni počivajo. Pri tenisu kot prvo tečeš za vsako žogico in kot drugo, nikoli ne veš koliko časa bo trajal dvoboj, eno, tri ali pa morda pet ur!. Če zmagaš še naslednji dan se vse nadaljuje. Lahko gre dan za dnevom nekaj časa, a dlje časa je to ne mogoče. Bolečina te limitira. Nekateri so bolj vzdržljivi od drugih. Še vedno mislim, da so rezultati po moji vrnitvi zelo dobri."
Kaj pomeni za vas pritisk in kako vpliva na vas?
"Kot sem že dejal v medijih meni ne pomeni veliko. Večji pritisk ustvarjam sam sebi. Stvar jemljem resno, ker se dobro zavedam, da bo težko ponoviti rezultate v zadnjih 5 letih. Imel sem boljše rezultate kot bi si jih kdo zamislil. Iz te osnove vse jemljem bolj mirno. Če bi se moja kariera končala danes, bi jo lahko ocenil za zelo dobro. Potem je tukaj motivacija za napredek v igri, biti najboljši, vse to je pritisk. Vedno, ko pridem na igrišče skušam igrati dobro in zmagati, če pa izgubim v finalu Šanghaja na primer, nisem zaradi tega žalosten. Zadovoljen sem s svojim nivojem in vem, da vedno ne morem zmagati še posebej, če je nasprotnik boljši. Slabo se počutim edino kadar izgubim kot na primer proti Marinu Čiliču v Pekingu. On je igral zelo dobro ta dan, jaz pa zelo slabo".
Kako si pridobivate samozavest? Samo z zmagami?
"S treningi in zmagami seveda. Ko si v zmagovalni seriji imaš občutek, da ne moreš izgubiti".
Letos ste izgubili samo desetkrat. Kako boleči so porazi?
"Seveda obstajajo boleči porazi. Eden takšnih je bil na letošnjem Roland Garrosu.
Vseeno ste lahko srečen človek s takšnim življenjem?
"Ni dvoma, da imam srečno življenje. Delam to kar imam rad in ob tem je to še moj hobi. Sem izjemen v športu. Sem št. 2 v mojem športu in sem bil to tudi zadnjih 5 let. Bil sem tudi št. 1. Imam ožjo družino in praktično nobenih problemov. Imam tudi nekaj dobrih prijateljev že od otroštva. Obkroža me pozitivna okolica in tudi moje zdravje ter ljudije okoli mene kar je zelo dobro. Lahko rečem, da imam srečo".
Ali se Rafael Nadal kdaj ujezi?
"Seveda, to je normalno kot pri vseh ostalih. Nisem pa kolerik. Imam dovolj samokontrole pri vseh stvareh. Nisem fant, ki postane jezen in vpije naokoli".
Ali se spomnite kdaj ste nazadnje jokali?
"Večkrat sem jokal, a ni važno kdaj. Vsakdo joče".
Na turnirju kot Roger Federer?
"Tudi jaz sem jokal, ko sem izgubil, a ne na igrišču. Ko sem izgubil Wimbledon leta 2007 sem jokal v slačilnici. To nerad počnem pred ljudmi".
Kaj vam je pomembno, če odmislimo zdravje?
"V današnjem življenju bi bil brez vesti, če me ne bi vznemirjale stvari, ki se dogajajo. Skrbi me revščina, ugrabitve, vojne, ljudje, ki umirajo od lakote, globalna kriza. To so težke stvari, a najhuje je, ko otroci umirajo v vojni ali od lakote".
Vaš prijatelj je šel kot vojak v Afganistan. Kaj ste mu dejali?
"Težko je reči karkoli. Mislim, da je nekaj neverjetnega, da greš v vojno. Že samo stavek : "Grem v vojno,"je nepredstavljiv. Virtualno je vse kar se dogaja groznega posledica radikalcev kakršnekoli vrste, to povzroča težave, ki bi jih lahko obšli. Lahko imaš hobije, prepričanja, a moraš vedno spoštovati mnenja drugače mislečih brez predsodkov. Enako velja pri religijah. Nekdo je lahko veren, neveren, kristjan, musliman ali karkoli toda vse te vojne, ki jih povzročajo različne vere so preveč. Zame je religija največji morilec v zgodovini".
Kakšen bi bil vaš idealen svet?
"Ne mislim, da je idealen svet mogoč. Lahko upamo na boljši svet ne zame, ker lahko rečem da sem srečen, ampak za večino drugih ljudi".
Ali imate kakšno idejo kaj bi bilo potrebno spremeniti?
"Vedno govorimo o revščini, a na primer, ko sem bil večkrat v Indiji (Čenaj) vam lahko zatrdim, da sem kljub revščini videl srečo na obrazih ljudi. To bi morali prenesti na vse nas. Tam so ljudje, ki nimajo praktično nič in živijo na cesti, a te izraz na njihovih obrazih ne more prevarati. Pri nas imajo ljudje skoraj vse, a ko gredo v službo na njihovih obrazih ne moremo razbrati, da so srečni. Tukaj ljudje ne cenijo tistega kar imajo. Tudi jaz spadam med te".
Kaj vas najbolj zanima kot stalnega popotnika ?
"Videl sem mnogo stvari a je težko reči točno kaj mi pritegne pozornost v različnih državah, z različno kulturo in ljudmi. Nedvomno sta name velik vtis naredila 'dvojčka' v New Yorku. Ravno v trenutku, ko sta bila porušena sem igral turnir v Madridu, kjer sem lovil svoje prve ATP točke. Zapravil sem 13 žogic za zmago in na koncu izgubil. Takoj sem si šel ogledati posnetke katastrofe. 6 mesecev pred tem sem bil z družino tam na počitnicah, leto za tem pa sem si ogledal "Ground 0". Posnetki letal, ki se zaletavajo v stavbe, mi še sedaj vzbujajo srh".
Ali se česa bojite?
"Mislim, da je strah del življenja. Seveda se bojim".
Katerega teniškega igralca najbolj občudujete?
"Najboljši katerega sem videl je Roger Federer. Najbolj mi je všeč njegov talent s katerim se loteva stvari. Velikokrat sem ga videl trenirati, a s takšno intenzivnostjo kot jaz nikoli. To me je impresioniralo. Igralec kot on trdo dela že od otroštva a ko ga vidiš trenirati ne kaže kakšne velike pozornosti. Ima neverjetno inspiracijo in takoj dobi občutek, ki mu omogoča narediti ekstremno težke stvari na lahek način".
Ali mu zavidate te sposobnosti?
"Ne ničesar mu ne zavidam. Seveda bi rad osvojil vse to kar je on, a vsaka oseba je to kar je in jaz sem zadovoljen s tem kar sem dosegel do sedaj. Resnica je v tem, da se je Roger rodil z nekaterimi specialnimi kvalitetami".
Ali ima Rafael Nadal limite?
"Ne vem kdo jih nima. Dnevni limit je, da poskušaš narediti vse kar je potrebno za napredovanje na treningu. Do limita greš, če s polnim navdušenjem poskušaš izboljšati igro ne glede na to ali boš zmagal ali izgubil. Včasih si lahko boljši igralec kot prej pa čeprav zmaguješ manj. To je vprašanje mentalitete in vzdrževanja svežine za zmagovanje".
Koliko vam vaše dekle pomaga pri vzdrževanju in nadaljnji rasti motivacije?
"Sploh ne vem, če ima kaj vpliva. Za rast in vzdrževanje motivacije si odgovoren sam, ne družina, ne trener, nihče."
Ali še vedno delate vse to?
"Ko ne bom več, se bom posvetil drugim stvarem. Seveda še vedno delam vse to".
Španska reprezentanca ponovno igra v finalu Davisovega pokala, tokrat z vami?
"Davisov pokal je največja stvar, ki sem jo izpustil letos. Igrati za reprezentanco je velik užitek in ponos in vesel sem, da tokrat ne bom samo gledalec".
VIDEO :
Kaj vam pomeni osvojitev replike pokala "Godo" v trajno last?
"Vse kar sem dosegel v zadnjih 5 letih je fantastično. Osvojiti Barcelono 5 x zapored je neverjetno. Moraš zmagati toliko dvobojev in zadržati koncentracijo ter biti zdrav in stalno na visokem nivoju. Zmagati na klubskem turnirju je drugače kot na velikih stadionih. To je moj klub, kjer se počutim doma. Vedno imam poseben občutek tam. Prvič so bile sanje, 5 x pa nekaj kar si nisem predstavljal niti v sanjah. Pokal imam na posebnem mestu v hiši".
foto : images.google
pripravil : Marjan B.
Komentarji